Pred nekaj desetletji so bile letalske nesrečne precej pogoste – v njih je tako vsako leto umrlo kar nekaj ljudi. Strokovnjaki pa so po vsaki nesreči skrbno analizirali vzroke zanjo in izboljšali varnost letal. Letenje je tako vsako leto varnejše.
Ker o vsaki letalski nesreči poročajo praktično vsi mediji, ljudje zmotno sklepamo, da je letenje nevarno. Resnica je povsem nasprotna: letenje je najbolj varen način prevoza. Za primerjavo: letenje je trenutno 40-krat bolj varno od vožnje z avtomobilom.
Vsako leto več kot tri milijarde potnikov preživi polet z letalom, varnost letenja pa je danes najboljša v zgodovini letalstva in se nenehno izboljšuje. Statistika ameriške družbe Flight Safety Foundation (ustanova za varnost pri letenju) nazorno prikazuje, kako varno je: potnik, ki leti enkrat na dan, bi moral leteti 19.000 let, preden bi umrl v letalski nesreči.
1957: PREISKOVALCI IZNAJDEJO ČRNO SKRINJICO
Preiskovalec letalskih nesreč David Warren je bil prepričan, da bi raziskave potekale veliko bolj gladko, če bi lahko s svojimi sodelavci poslušal posnetek pogovorov med pilotoma, preden in ko so se pojavile težave. Menil je, da bi preiskovalci, če bi imeli na voljo takšne posnetke, lahko natančno rekonstruirali dogodke pred nesrečo, kar je leta 1954 tudi zapisal v poročilu o snemalniku glasov. Tri leta kasneje je razvil prototip naprave, ki jo danes imenujemo črna skrinjica in ki velja za standardno opremo vseh velikih potniških letal.
Danes sta v letalih v resnici kar dve črni skrinjici. Prvo imenujemo snemalnik glasov v pilotski kabini (Cockpit voice recorder ali CVR) in snema zvoke in pogovore med pilotoma, druga, ki jo imenujemo snemalnik podatkov o poletu (Flight data recorder ali FDR), pa med drugim shranjuje podatke o hitrosti, smeri in višini letenja. Črne skrinjice imajo za preiskovalce neprecenljivo vrednost, saj lahko z njimi razrešijo številne uganke o nesreči. Spoznanja, do katerih so se strokovnjaki dokopali s skrinjicami, so proizvajalcem pomagala odpraviti napake in izboljšati varnost letal. Ko pa govorimo o najbolj pogostem vzroku za letalske nesreče – človeških napakah – tehnični napredek žal ne pomaga veliko. Tri četrtine letalskih nesreč namreč povzročijo napake pilotov ali kontrolorjev poleta.
OD NESREČ DO IZBOLJŠANJA
1971: Letalo je v gosti megli trčilo v pobočje
Nesreča: Letalo Boeing 727, ki se je približevalo letališču Juneau na Aljaski, je na višini 750m trčilo v gorsko pobočje. Pilota zaradi goste megle in oblakov nista videla okolice letala.
Izboljšava: Vsa velika letala morajo biti opremljena s sistemom za opozarjanje pred bližiino tal. Objekti, ki segajo nad višino letelnja, so na zaslonu obarvani rdeče.
1983: Požar na stranišču je imel usodne posledice
Nesreča: Letalo Douglas DC-9, ki je letelo iz Dallasa v Toronto, je moralo zaradi požara zasilno pristati. Potniki zaradi dima niso našli izhodov, zato je v nesreči umrlo 23 ljudi.
Izboljšava: Na tleh vseh letal so svetleče pasice, ki lahko potnike vodijo do izhodov tudi v trdi temi. Na vseh straniših so obvezni požarni alarmi.
1985: Potniki so se gnetli pri zasilnem izhodu
Nesreča: Letalo Boeing 737, ki je vzletalo z letališča Manchestra, je zaradi požara takoj spet pristalo. Zaradi gneče pri zasilnih izhodih je 55 ljudi umrlo za posledicami zastrupitve z dimom.
Izboljšava: Pri zasilnih izhodih nad krili so odstranili sedeže, zato je več prostora za evakuacijo, uvedli pa so tudi standardne postopke za evakuacijo – posadka letalo z vsemi potniki, ne glede na število, izprazne v največ 90ih sekundah.
1977: NAJHUJŠI DAN V ZGODOVINI POLETOV
Je nedelja, 27. marec in letali Boeing 747 na letališču Los Rodeos na španskem otoku Tenerife čakata na dovoljenje za vzlet. V pilotski kabini letala Jumbo jet nizozemske letalske družbe KLM sedi kapitan Jacob van Zanten, ki je zadovoljen, ko mu kontrolni stolp ob 4:30 končno dovoli vzlet. Ker je na letališču sosednjega otoka Gran Canaria nekdo nastavil bombo, so vsa letala preusmerili na letališče na Tenerife, na katerem zato vlada velika gneča. Amsterdam, cilj poleta, že čaka, zato van Zanten svoje letalo počasi odpelje na konec vzletne steze, kjer se za 180 stopinj obrne v nasprotno smer, da bi vzletel.
Nekje za njim na isti vzletni stezi se proti vzletišču pelje še en jumbo jet ameriške družbe Pan Am. Kontrolorji so kapitanu Victorju Grubbsu naročili, naj se umakne z vzletne steze in počaka, da vzleti letalo družbe KLM, ki je na vrsti pred njim. A v gosti megli ne vidi, kje bi se moral ustaviti, zato svojega letala ne umakne s poti.
Kapitan van Zanten je na drugem koncu steze že pripravljen na vzlet. Ker se mu mudi, ne počaka na dokončno dovoljenje za vzlet, ki bi ga moral dobiti od kontrolorja, temveč začne s polno močjo pospeševati na vzletni stezi. “Vzletamo”, sporoči po radijski zvezi. “Okej”. Pripravite se na vzlet. Takoj se vam javimo,” mu sporoči kontrolni stolp. “Še zmeraj se peljemo po vzletni stezi,” opozori kapitan letala družbe Pan Am, vendar kapitan van Zanten ne prejme njegovega sporočila. Njegova orjaška jeklena ptica že rjovi po vzletni stezi s hitrostjo 260 km/h, ko prepozno opazi Pan Amov 747 na stezi pred sabo. “O sranje,” zavpije van Zanten, ko ugotovi, da se ne bo mogel izogniti trku. Takoj se skuša strmo vzpeti, medtem ko se pilota letala Pan Am trudita umakniti z vzletne steze. “Prekleto, ta baraba gre naravnost proti nam,” zakolne kapitan Grubbs, ko se letalo družbe KLM izvije iz goste megle. “Stran, hitro stran,” zakliče Robert Bragg, njegov kopilot.
A usoda obeh letal je že zapečatena. Ko jumbo jet družbe KLM vzleti, njegovo podvozje in motorji zaorjejo skozi streho letala družbe Pan Am, nizozemsko letalo pa po trku leti le še 200 metrov, nato pa pade na tla in eksplodira v morju ognja. Umre vseh 248 potnikov in članov posadke. Goreti začne tudi letalo družbe Pan Am, iz njega pa se reši le 61 ljudi izmed 396, kolikor jih je bilo na krovu. Nesreča, ki je zahtevala 583 človeških življenj, je bila najhujša v zgodovini letalstva.
“Okej” so izbrisali s seznama
Po tragediji se je vojska španskih, ameriških in nizozemskih strokovnjakov skušala dokopati do resničnega vzroka za nesrečo. Zaključili so, da je glavni vzrok nesreče dejstvo, da je želel nepotrpežljivi kapitan van Zanten vzleteti brez dovoljenja. Vidljivost, ki je takrat padla pod 300 metrov, je temu pomagala, glavni sprožitelj pa je bilo več smrtonosnih nesporazumov v komunikaciji med nizozemskim kapitanom in kontrolnim stolpom. Van Zanten je sklepal, da je odgovor “okej,” ki ga je prejel od kontrolnega stolpa, pomenil, da lahko njegovo letalo vzleti. V resnici pa je kontrolor s to besedo le potrdil, da je slišal kapitanovo sporočilo. Nesreča na otoku Tenerife je jasno pokazala, da potrebujejo kontrolorji poletov standardiziran način sporazumevanja. Letalske oblasti povsod po svetu so kot neposredno posledico katastrofe uvedle vrsto standardnih izrazov, ki jih morajo piloti in kontrolorji uporabljati za sporazumevanje med seboj. Besede “okej” na tem seznamu seveda ne najdemo. Da bi kar se da zmanjšali tveganje za napake pri sporazumevanju, morata obe strani govoriti kot papigi. Ko kontrolor nekaj pove po radijski zvezi, mora pilot sporočilo ponoviti in s tem potrditi, da je besede razumel.
Zgodovina se ponavlja. Tako kot se je zgodilo po vsaki večji nesreči, je katastrofa tudi takrat doprinesla k napredku, ki je v prihodnje povečal varnost letenja. Zaradi nenehnega izboljševanja in posvečanja varnosti ter strogih zahtev in pregledov, bo letenje ostalo najbolj varno prevozno sredstvo, kamorkoli ste že namenjeni!
Vir: Science Illustrated
2 comments
Lucija
07/05/2020 at 12:06
Super, zelo zanimiv dopis! Moram pohvaliti celotno podobo in informativnost spletne strani! GOOD JOB!!!! 🙂
Žiga
08/05/2020 at 21:35
Hvala lepa za feedback Lucija! 🙂
Komentar ni možen.